Menu Item
"Je ni vlade, ki bi lahko v drugi polovici mandata zgolj sprejela nov zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in nato njegovo uvajanje prepustila naslednikom – to bi bila pot v zanesljivo katastrofo. Golobova vlada je priložnost za spremembo tega zakona z Loredanovim padcem žal izpustila iz rok. S tem pa je izpustila tudi priložnost za ureditev čakalnih dob, kar je bila sicer njena glavna predvolilna obljuba," v tokratni kolumni za N1 ocenjuje dr. Alojz Ihan.
Takoj po “padcu” ministra Daniela Bešič Loredana sem na tem mestu že zapisal, da od nove ministrice in od te vlade ne moremo več pričakovati zaresne zdravstvene reforme – take, ki bi z bistveno spremembo zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) zavezala vodstvo ZZZS, da se “nauči” in dobi moč skleniti in realizirati zadostno število pogodb za zdravstvene storitve, kot jih potrebujejo slovenski bolniki.
Samo na ta način je namreč mogoče odpraviti čakalne vrste in s tem hkrati “rešiti” javno zdravstvo, saj nihče ni tako neumen, da bi plačeval privatno, če mu je na voljo javno.
Ampak za preureditev institucije, kot je ZZZS, ima vsaka vlada na voljo en sam poskus, ki bi ga morala začeti že v prvem letu mandata. Ne gre namreč samo za to, da se napiše in sprejme nov zakonski okvir (ZZVZZ), saj bi se nato ZZZS na prehodu iz “računovodskega servisa” (ki slepo in brez strokovne kontrole plačuje vse storitve po “letnem planu”) v zdravstveno zavarovalnico moral usposobiti (kadrovsko, funkcionalno) in naučiti izvajati številne naloge, ki jih trenutno ne obvlada, niti nima zanje zakonskih pristojnosti.
Žal smo zaradi samozaverovanosti v “naš sistem” ob ustanovitvi nove države do sedaj izpustili tri desetletja šolanja zdravstvenega zavarovalništva, ki so ga v naši okolici večinoma prakticirali in izpopolnjevali.
Golobova vlada je priložnost izpustila iz rok
Vse “zasebniške iznajdljivosti in anomalije” (navidezni ali nepotrebni pregledi in preiskave, neustrezno indicirane napotnice…), nad katerimi se pri nas zgolj populistično in “antikapitalistično” zgražamo, so prave zdravstvene zavarovalnice v desetletjih prakse že zdavnaj prepoznale in našle racionalne odgovore in tehnične rešitve.
Brez potrebe, da bi za vsako “iznajdljivost” v zasebnih ali državnih ustanovah morali populistično spreminjati zakonodajo. Tudi sedanje organizacijske anomalije javnih zavodov, ki jih skuša reševati aktualni zakonski predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZD), bi bile v zaresnem zavarovalniškem sistemu že v kali zatrte.
Ker pa za spremembo ZZZS v zavarovalnico ne zadošča le napisan in sprejet zakon, ampak obsežna preobrazba celotne institucije, bi nam, tudi če bi čez noč sprejeli nov in idealen ZZVZZ, ta ne pomagal prav veliko.
ZZZS v današnjem stanju še vedno ne bi bila zmožna (zaradi pomanjkanja kadrov, znanja, praktičnih izkušenj) ocenjevati zdravstvenih potreb, racionalno sklepati pogodb z izvajalci in sproti preverjati realizacijo zdravstvenih storitev vključno z njihovo ustrezno umeščenostjo (indiciranostjo) in kvaliteto izvedbe.
To, kar znajo prave zdravstvene zavarovalnice, ne pride čez noč ali z zakonskim dekretom. Zato ni vlade, ki bi lahko v drugi polovici mandata zgolj sprejela nov ZZVZZ in nato njegovo uvajanje prepustila naslednikom – to bi bila pot v zanesljivo katastrofo.
Golobova vlada je priložnost za spremembo ZZVZZ z Loredanovim padcem žal izpustila iz rok. S tem je izpustila tudi priložnost za ureditev čakalnih dob, kar je bila sicer njena glavna predvolilna obljuba.
Česa nismo pričakovali od ministrice? In kaj sem pričakoval?
Zato od sedanje ministrice nismo pričakovali, da bo bistveno izboljšala dostopnost javnih zdravstvenih storitev, ki je rak rana našega zdravstva. Brez predrugačenja ZZZS to ni mogoče, čas za to pa je zdaj že zdavnaj mimo.
Pač pa sem od ministrice, ki je zdravstvena ekonomistka, pričakoval, da bo znala javnosti (strokovni, politični in splošni) jasno predstaviti kapacitete našega javnega zdravstva po posamičnih storitvah in jih soočiti z letnimi potrebami slovenskih zavarovancev.
To je nujen korak za politične in strokovne odločitve, kaj s storitvami, kjer je kapacitet bistveno premalo. Jih je mogoče kratkoročno povečati z dodatnim financiranjem, koncesionarstvom, javno-zasebnim partnerstvom, “izvozom” bolnikov v tujino ali kako drugače?
Ali pa jasno povedati ljudem, da javni sistem določene storitve ne bo zmogel opraviti v zdravstveno dopustnih rokih in naj si zunaj javnega zdravstva poiščejo druge možnosti, če to finančno zmorejo.
Če ministrica v stanju, ki ga je prejela ob nastopu funkcije, objektivno ni več mogla rešiti vprašanja čakalnih dob, naj bi kot izkušena zdravstvena ekonomistka vsaj organizirala transparentno soočenje naših javno zdravstvenih kapacitet s potrebami slovenskih zavarovancev.
Drugo pričakovanje, ki bi ga ministrica objektivno lahko izpolnila, pa zadeva družinsko medicino. V našem zdravstvenem sistemu je družinski zdravnik še edini “vratar”, ki vsaj formalno lahko s svojimi napotnicami filtrira neskončna pričakovanja do zdravstvenih storitev na tista, ki so racionalna v okviru danosti našega javnega zdravstvenega sistema.
Cena socialnega populizma …
Vseh drugih varovalk, ki so sicer namenjene za racionalno uporabo javnih zdravstvenih storitev, smo se v naši državi zaradi socialnega populizma že zdavnaj odrekli, čeprav povsod po svetu zelo učinkovito delujejo. Odrekli smo se denimo kakršnemu koli načinu participacije, čeprav že pri malih zneskih iz lastnega žepa ljudje nenadoma postanemo mnogo bolj racionalni in redoljubni kot pri stokrat večjih vsotah, ki gredo iz “skupnega” žepa.
Zato pa imajo (tudi pri nas) nakupovalni vozički v samopostrežbah režo za kovanec, ki ljudi motivira, da voziček od avtomobila pripeljejo nazaj in ga zložijo v vrsto. Nič vreden kovanec ali žeton, pa vendar deluje!
Ampak ne, pri zdravstvenih storitvah smo se temu, kar deluje povsod, odrekli zaradi nekaj predvolilnih populističnih parol o “ubogih” bolnikih. Ob tem pa nora cena parkiranja ob UKC nikogar ne zmoti.
In najpomembnejše glede racionalne uporabe javnega zdravstva – s tem, ko se že tri desetletja “odrekamo” pravemu zdravstvenemu zavarovalništvu, se odrekamo tudi najbolj učinkovitemu načinu “šolanja” racionalne uporabe javnega zdravstva, ki se mora dogajati v nenehnem dialogu med zdravstveno zavarovalnico in zavarovanci, ter po drugi strani v dialogu med zavarovalnico in izvajalci zdravstvenih storitev.
Če bi bila ZZZS prava zavarovalnica, bi jo (iztožljiva) obveznost do zavarovancev silila v nenehno (re)definiranje zdravstvenih storitev, ki morajo biti zavarovancem dostopne in kvalitetno opravljene, po drugi strani pa bi ZZZS nenehno vodila strokovni in finančni dialog z izvajalci zdravstvenih storitev, da bi bile te opravljene v zadostni količini, kvalitetno in za najbolj racionalno ceno.
Desetletja takih dialogov omogoči, da se zdravstveni sistem uteče in se uskladijo pričakovanja zavarovancev in izvajalcev v zadovoljstvo vseh. Samo na ta način sistem postane za vse predvidljiv in mu ljudje zaupajo ter so z njim razmeroma zadovoljni.
Mi pa smo raje stalno nezadovoljni in vsakič znova iščemo ad hoc krivce in si predstavljamo, da bomo nekoč vse in v hipu spremenili z enim samim napisanim zakonom. Ne bomo, kot tudi neukega človeka ni mogoče z dekretom čez noč spremeniti v izkušenega strokovnjaka.
Ostali so le še družinski zdravniki
Od vseh razpoložljivih načinov, ki omogočijo racionalno uporaba javnega zdravstva, so nam, kot rečeno, ostali samo družinski zdravniki, ki s svojimi napotnicami edini še varujejo javno zdravstvo pred razsulom zaradi neskončnih želja bolnikov in po drugi strani neskončnih ponudb podjetnih zdravstvenih izvajalcev.
Avtoriteta družinskih zdravnikov bi morala biti zdaj, ko je za reforme prepozno, ključna skrb ministrstva za zdravje, in bi morala biti jasno podprta z ustreznimi pogoji dela, strokovnimi smernicami in usmeritvami, pooblastili ter ustrezno informatizacijo napotovanja in povratnega informiranja.
Obratno pa siljenje in “stimuliranje” družinskih zdravnikov, da zaradi družbenega videza sprejmejo čim več opredeljenih pacientov, vodi v rušenje še edine varovalke za racionalnost javnega zdravstva.
Pritiski za napotovanja “po željah” bolnikov, ki so pogosto podprti s pretirano velikopoteznimi nasveti specialističnih samoplačniških ambulant, lahko preobremenjenega družinskega zdravnika naredijo premalo odločnega pri selekciji za pisanje napotnic, rezultat pa je potem kopičenje zdravstvenih storitev, ki mu nikoli ni videti konca.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje